Tworjenje Mata Kosyka ma kradu wuski zwisk z jogo biografiskimi tšojenjami. Dla togo su k lěpšemu rozměśeju jogo tworbow znajobnosći wo jogo žywjenju wažne. Toś pśedstajimy w dalšnem krotku biografiju, kotaraž podeprějo se we wšych wažnjejšych źělbach na wugronjenja pěsnjarja samogo (wosebnje na jogo listy, Kosyk 1980) a na godnu sekundarnu literaturu (pśedewšym Mětšk 1985 a Dalitz/Stone 1977).
Dokulaž wotměwaju se žywjeńske tšojenja Mata Kosyka w serbsko-, nimsko- a engelskorěcnej wokolnosći, namakaju se za mjenja (ale teke za geografiske pomjenjenja a take za luźi) wariantne formy a samo teke rozdźělne pomjenjenja.
To pśedmě pěsnjarja jo bibliskego pochada. Ako połna forma jo zapisane we Chośebuskich gymnazialnych aktachako Matthäus a do amerikańskego napšašnika jo pěsnjaŕ w lěśe 1913 sam zapisał Matthaeus; we Wjerbańskem cerkwinskem porodnem a dupnem registerje pak jo zapisana krotka uzuelnje wužywana forma Matthes; serbski jo to mě juž wot stareg casa Mato, a to jo teke pěsnjarja literarna forma; na zakopowarskem kamjenju w Albionje stoj jogo uzuelna engelska forma Matthew.
To głowne mě pěsnjarja jo serbskego pochada: kos = die Amsel; kosyk = das Amselchen [mogali groniś der kleine Sänger, na což reflektujo pěsnjaŕ we swojej basni »Popajźony spiwarik«, 1893]. Po tencasnej ortografiji pišo se won serbski we šwabachu Kóßyk a analogiski Kósyk; nimski a engelski jo to Kossick. - We našom teksće wužywa se serbski a nimski Mato Kosyk a engelski Matthew Kossick.
Mjenja městow a jsow wottud dajomy serbski a nimski (na pś. Chośe-buz/Cottbus), amerikańske mjenja pak jano engelski. Za rěc a lud wužywamy w našej rěcy dolnoserbski, w nimskem teksće źinsa w Bramborskej uzuelne a amtojske pomjenjenje niedersorbisch/wendisch, což jo w engelskem teksće Lower Sorbian.
Te Kosykowe su stara Wjerbańska familija; Wjerbno lažy w Dolnej Łužycy na podwjacorje wot Chośebuza a na kšomje regiona Błota. To »błoto« jo dlejša, mjenjej šyroko se rozsćěrajuca lěsojska, bagnita krajina z tonišćowatymi łukami, w kotarejž roznogaśijo se Sprjewja na wjeliku tšochu cerow, tšugow, groblow a groblickow, ako namakaju se dalej Lubina/Lübben zasej do jadneje rěki. Něga raz su Błota pśistupne byli jano po wodowych drogach a stakim byli idealne copanišćo a chowanišćo. Tudy su se wuwijali wosebne formy rolnikarstwa, lěsarstwa a wodnego gospodarstwa. A nutśikach Błotow su se tradicije dlej wobchowali a žywe byli ako we wšej wokolnosći.
Za Serbow Dolneje Łužyce maju Błota wosebny woznam. Woni wobsedlichu toś ten wot pjerwjejšych a pśeśěgowatych wobydlari spušćony kraj we šestem stolěśu a su toś ta pšawa tuderska awtochtona ludnosć. Serby su źělba Słowjanow, kotarež su we pětem stolěśu wob cas drogowanjow ludow z jich pradomownje (skerje su to byli wone Pripjat'-bagna) śěgnuli podwjacor a k połudnju. Serby lice gromadu z lechiskimi rodami, Čechami a Słowakami do kupki podwjacornych Słowjanow. Na podstawje rěcneje rozdźělnosći źěli se serbska ludnosć do gornoserbskich wobydlari w Gornej Łužycy a do dolnoserbskich luźi w Dołojcnej Łužycy.
Po w 9. stolěśu pśiběrajucych dobywańskich wojnach dojśpijo podśisnjenje a asimilacija podwjacornych słowjańskich rodow w 11. stolěśu z podzajtšneju kolonizaciju swoj wjerašk. Tak serbskorěcny teritorij stawnje woteběra. Nejdlej zachowa se serbski charakter we pšusko-bramborskem kraju wokoło Chośebuza/Cottbus a dla swojich topografiskich wosebnosćow w Błotach. We tych regionach Dolneje Łužyce jo ludnosć srjejź 19. stolěśa hyšći pśisamem cele serbska.
Błotojska wjas Wjerbno/Werben jo we tom casu jadna z wuznamnjejšych jsow a wosadow z rědneju wjelikeju cerkwju. Wobchadna rěc jo tencas serbska. (Hyšći w lěśe 1884 jo mjazy tymi 2500 wejsanarjami jano 5% nimskich luźi. Wot nich běchu se styri pěśiny rěcnje pśipodobnjowali, tak až jano jaden procent wobydlarstwa serbski njerozmějo.)
Matowy nan, burski a roźony Wjerbanaŕ Juro Kosyk (16.1.1826–17.1.1896), ženi se w lěśe 1852 Wjerbańske źowćo Maju Žylojc/Maria Schillo (12.1.1834–13.12.1917).
Zachopnje bydlitej w starjejšynej wjažy, po pjerwjejšem wobsedniku »Rychownja« pomjenjona, źož naroźi se prědne gole, Mato (18.6.1883–22.11.1940). Samski cas kupijo nan pśi Myšyńskej droze grunty a natwarijo nowu »Rychownju«, Matowy źiśecy raj (pśir. jogo baseń »Źiśecy raj«, 1878).
Kosykowej daritej Matoju na tej žywnosći hyšći dwa bratša a šotśicku. Bratš Kito, pśiducy gospodaŕ na žywnosći, naroźi se 1856 a zamrějo pśejěsno 1886; bratša Jura, roźony 1859, zgubijo Mato južo 1863; jěsna smjerś wzejo jomu tek lubowanu šotśicku (1864–1872; pśir. jogo baseń »Šotśicka«, 1882).
Po wejsańskej šuli a preparandojskem casu posćelu Mata w lěśe 1867 z podeprěśim fararskego domu na Chośebuski gymnazij, aby chopił se pśigotowaś na powołanje fararja. Božko spušćijo gymnazij južo 1873 a mimo matury. A to zawinujo pozdźej, až njejsu jomu źurja za uniwersitny teologiski studium wotworjone.
Mjazy 1873 a 1877 jo Mato Kosyk źěłał pśi Lipsčańsko-Drježdźańskej zeleznicy, zwětšego we samem Lipsku. Njamožo se cwiblowaś na tom, až jo wob cas togo pśebytka namakał kontakt k serbskim luźom a až nastanu tudy jogo prědne basniske teksty, kenž su pisane jano serbski a nam źinsa pśistupne. (W sekundarnej literaturje jo podane, až jo zachopnje tek nimski pisał. Znankstwa za to pak njejsu pśistupne resp. zgubjone.)
Ku końcoju lěta 1877 pśiźo chorowaty Mato slědk do starjejšynego domu. A we tych pśiducych šesć lětach statkujo ako lichotny literat. Toś ta Wjerbańska perioda jo we wšom Kosykowem literanem žywjenju nejpłodnjejšy cas jogo tworiwosći. How nastanu wše wětše a wobšyrnjejše źěła (ta heksametriska prědnica »Serbska swaźba w Błotach«, ta historiska episka trilogija »Serbskich woścow śerpjenja a chwalba« a źiwadłowej graśi) ako tek wětša połojca jogo basni. Pśipodla wugbajo kradu wobšyrne źěła pśi rewiděrowanju ewangelskich spiwarskich (»Serbske Duchowne kjarliže«, 1882). A ako to njeby było dosć žurna proca, pušći se do dalšnego praktiskego źěła: wot lěta 1880 jo soburedaktor dolnoserbskego tyźenika »Bramborske Nowiny«.
Wob cas teje šesćlětneje lichotnosći ma pěsnjaŕ listowy a wosobny kontakt k wažnjejšym reprezentantam serbskego kulturnego žywjenja. W dolnoserbskem wobcerku su to wosebnje Kito Šwjela (1836–1922), Hajndrich Jordan (1841–1910), Bjarnat Krušwica (1845–1919) a tej »wenkownej« wosobnosći Juro Surowin (popšawom Georg J. J. Sauerwein, 1831–1904) a Alfons Parczewski (1849–1933). Wot gornoserbskego boka a w cełoserbskem konteksće su jogo wažnjejše partnarje Michał Hornik (1833-1894), Arnošt Muka (1854–1932) a Jan Arnošt Smoler (1816–1884).
W lěśe 1880 jo Mato Kosyk jaden z tych załožarjow dolnoserbskeje »Maśice Serbskeje«, togo centralnego wědomnostnego a kulturnopolitiskego towaristwa Serbow.
Kosykowe literarna źěłabnosć, jogo statkowanje ako kjarližaŕ a casnikaŕ pokazujo, až jo wona šesćlětna a głowna tworjeńska perioda była wušej měry wjelebocna a intensiwna. Skerjej jo na tych kulturnych polach wugbał wjele wěcej ako wše druge dolnoserbske procowarja togo casa gromadu.
Take statkowanje pak wunjaso jomu lěbda pjenjezne dobytki, wšak jo literarny mark tak małki, až jo pěsnjaŕ dejał wudawanje někotarych swojich źěłow sam financěrowaś. Za to žnějo kritiku nana, kotaryž njejo za take »njewužytne« źěło měł dosć rozměśa. Slědkoju tek swojomu cyloju, byś z fararjom, na tu wizu bližej pśišeł njejo. A dokulaž wě, až mimo matury w Nimskej na fararja študěrowaś njesmějo, rozsuźijo se za wudrogowanje do Zjadnośonych statow Ameriki, aby se tam dał wukubłaś za duchownego.
We oktoberje lěta 1883 spušći Mato Kosyk Wjerbno/Werben a wupora se wot Wětošojskego dwornišća do Hamburga, źož stupi na łoź do New Yorka. Wottam wjeźo jogo droga pśez Buffalo (NY) do Springfielda (IL). Won zapišo se pśi Practical Concordia Theological Seminary, kotaryž pśisłuša Missouri-synoźe amerikańskeje Lutherskeje cerkwje. Synoda a stakim tež ten seminar zastupištej ortodoksny směr Lutherskeje cerkwje.
Toś pśesedli se Kosyk južo w januarje 1884 na Nimski teologiski Seminar Generalneje Synody w Chicagu (IL), kotaraž běšo kradu liberalna. Zawina togo pśeměnjenja jo po jogo słowach, až jo Springfielski seminar pśewjele orientowany był na praktiske źěło a až su tam se kněžece rozwucowańske naglědy mało wobjadne z jogo myslenim. Snaź se jomu tek spodobało njejo, až drje jo wša Springfieldska wucba była w nimskej rěcy, ale až su študěrujuce mjazy sobu jano engelski powědali. Lěpjej a pśigodnjej zda se jomu byś, až jo ten Chicagojski seminar mjeńšy a až jo mogał nastawaś wosobny kontakt k direktoroju a jadnučkemu ceptarjeju, E. F. Giesemu.
Južo 1885 bu Kosyk ordiněrowany. Won nastupijo słužbu we Wellsburgu (IO) a pśiwzejo se do Nimskeje Wartburgskeje Synody. W jogo wosaźe bydle pśisamem jano sedlarje z podzajtšneje Frieziskeje, njejo źiwa, až jo młody faraŕ dla tog měł nic jano rěcne śěžkosći, ale teke take mentalnego razu. Toś spušći ju Kosyk połtera lěta pozdźej, aby se wudał slědk do Łužyce.
Wob cas tych prědnych amerikańskich lět njejo Kosykowe statkowanje ako »literat« pśetergnjone, won basni a ma nadalej kontakt z łužyskimi procowarjami. A serbske medije wozjawiju cesćej žedne starše abo młodše jogo tworby. Ze zawiny intensiwnego študěrowanja a nowych nadawkow ako dušypastyŕ pak bywa poetiske tworjenje rědše. Nowosć we basnjach teje prědneje amerikańskeje faze Kosykowego tworjenja pak jo, až rozbogaśijo se jogo basnistwo z kradu wjele motiwami tog noweg swěta.
K nazymjemu 1886 jěźo Kosyk slědk do łužyskeje domownje. Tam běšo 1. junija bratš a młody gospodaŕ akle 30lětny Kito zamrěł. Mato, něto jadnučke hyšći žywe gole bu wot starjejšeju kazany domoj, aby pomogł pśi zrědowanju nastateje situacije. Pśichodnosć gospodarja na nanowej žywnosći pak by jano wochylnje na njogo cakała, ga jo ta bratšowemu synoju pśipisana, kenž pak jo něto pśi nanoweje smjerśi nana akle styri lěta stary.
Toś rozglědowašo se študěrowany a ordiněrowany pastor Mato Kosyk w domowni za možnosćami pśistajenja. Nejlubjej by kśěł swojim krajanam na serbskej farje słužyś. Wakance běchu, jadna w Hochozy/Drachhausen, druga we Łutach/Lauta. Procowanja njejsu wuspěch měli, dokulaž njejo Bramborska cerkwja luźa z amerikańskim wukubłanim za fararja pśipoznała.
Serbska domownja njama za njogo daniž pśichodnosć daniž powołańsku perspektiwu. Toś spušćijo ju znowa po wosym mjasecnem pśebytku. Tenraz na pśecej, aby swojo byśe a swoju gluku pytał w Zjadnośonych statach Ameriki.
Zasej w statach njedej dłujko na nowu faru cakaś. Pśisud wjeźo jogo do Nebraski. Won buźo cłonk Nimskeje konference Nebrasčańskeje ewangelsko-lutherskeje Synody. Mjazy 1887 a 1907 zažarbujo tudy styri mjeńše wosady z wejsańskim charakterom a pśisamem jano nimskim wobydlarstwom:
1887-1889 Ridgeley, Dodge Co.
1889–1895 Princeton, Lancaster Co.1
1896–1899 Stamford, Harlan Co.
1899–1907 Ohiowa, Fillmore Co.
1Wot nazymjego 1895 až do lěśa 1896 jo mimo źěła; won bydli w Roca, Lancaster Co.
Njezabyte jo Kosykwe sobustatkowanje pśi natwari cerkwinskich strukturow. W lěśe 1890 nastanjo z Nimskeje konference Nebrasčańskeje ewangelsko-lutherskeje Synody samostatna Nimska ewangelsko-lutherska Synoda Nebraska. Kosyk jo jeje sobuzałožaŕ. Mjaztym twari na glucnem žywjenju: Se ženi, změjo gole, a wše tśo budu pšawe Amerikanarje.
Ako běšo wob cas woglěda w starej domowni nazgonił, kak dej jogo naźeja na słuženje Bogu mjazy serbskim ludom zginuś, jo se rozsuźił sebje we tej nowej, tej drugej domowni natwariś zawěsćonu eksistencu. Po napšašowanjach w agenturach namakajo manźelku z Nimskeje, božko nic Serbowku. W lěśe 1890 ženi se w Princetonje Anu Wehrojc z Duszna (Hochberg; źinsa w Polskej), źowku nimskeg kněžka. Solidne manźelstwo njedychy wjelickeje glucnosći, snaź rozdźělnosćow pochada dla a togodla, až jogo manźelka wo jogo serbsku lubosć njeroźi. Jima naroźi se 1891 synašk Juro Ludwig (George Louis). A w lěśe 1894 pśiwzejo ceła familija amerikańske staśaństwo.
*
Po gorkich nazgonjenjach pśi woglědanju stareje domownje (1886/87) běšo Kosykowa poetiska płodnosć zapšažyła, zrownju jogo kontakty k serbskim procowarjam. Te wotžywjeju se 1892 na postarcenje z Łužyce. Bogumił Šwjela (1873–1948; syn Kita Šwjele) co zestajiś a wudaś zběrku Kosykowych basnjow. Wot lěta 1892 do lěta 1898 licymy toś drugu fazu Kosykowego amerikańskego basnjenja. Wona padnjo do casa prědneje glucnosći młodeje familije z raźonym synaškom a naźetym wuspěchom pśi farmowanju.
Wot Šwjele zestajone kniglicki z Kosykowymi basnjami wujdu 1893. Wotněta wozjawiju casopisma zasej jogo basni. Ale špatne žni a swinjeca cholera zawinuju gospodarski njewuspěch tak zlě, až njamogu samo wosadne luźe fararjeju myto płaśiś. – Pěsnjaŕ wonimjejo, tenraz na 25 lět. Slědna basén teje faze na-stanjo 1898, pśiduca akle 1923. Tek listowanje z łužyskimi woścami wusnjo a spijo.
W lěśe 1908 pśesedli pastor Kosyk do El Reno (OK), źož ma měsćańsku wosadu a spodobnjejšu klimu. Jo to jogo slědne farske městno. W lěśe 1913 źo ryjnego słyšanja dla na wuměńk. Wušje togo zda se ako njeby dla wuspěšnego farmowanja wěcej potrěbny był togo fararskego myta. Familija pśeśěgnjo do Albiona.
Pśesedlenje do El Reno a dalej do Albiona běšo Kosyk z dłujkeju ruku južo pśigotował w lěśe 1902: Dlejše drogowanje po statach Wyoming, Idaho, Washington a Utah jo zrownju studijna ekskursija a pytanje za nowymi gruntami a nowym bydłom. Wuzwolony pak bu za to potom młody stat Oklahoma, kenž bu akle 1907 załožony a kenž běšo až do togo casa »indiański teritorium«.
W lěśe 1908 staji Kosyk dwě wěcy do statka: pśesedlenje do El Reno a kupjenje gruntow w Albionje (OK). W lěśe 1913 śěgnjo familija na tamnu farmu do noweje wjaže, ako ma manźelskima daś pśijazny wuměńk a synoju, młodemu gospodarjeju eksistencu.
Pśisud znicy wše cowanja, ako padnjo Juro rejtujucy pśez rěku Kiamichi z konja: Pśizajeśe běšo jogo deriło. – Njeběšo hyšći cełych 24 lět stary. Zapokowany bu blisko wjaže, a tužeca se mama sejźešo źeńk ak źeńk pśi njom, až do jeje smjerśi we lěśe 1929. Wša wjasołosć běšo z familije wuryta. Manźelskej se wotcuzbništej. Stary Kosyk pak sejźešo z rosćeceju samotnosću cesto »we wjažce pśi brjožku« pśi idyliskej bliskej rěcce Walnut Creek.
W lěśe 1935 pśistaji starc po wšakich njeraźonych wopytkach něgajšu chorobnu sotšu Wilma Filterojc z Westfalskeje. Wona jo jomu nuzu, starosć a kibliju starstwa bejnje wolažcyła. Won ženi se ju w lěśe 1938.
*
Hyšći raz zmognjo se starc a wotžywjejo swoju muzu. A. Muka a B. Šwjela stej jogo pšosyłej, aby zasej basnił. Tśeśa amerikańska faza tworiwosći warnujo wot 1923 až pśisamem do końca pěsnjarjowego zemskego byśa. Wutšobny listowy kontakt namakajo teke k młodšej generaciji dolnoserbskeje literatury, k Minje Witkojc (1893–1975).
*
We žognowanem starstwje 87 lět zamrějo Serbow pěsnjaŕ na swojej farmje dnja 22. nowembera 1940. Na drugem dnju su jogo na Albionskem zakopowanišću pśewoźowali do rowa. Lěto pozdźej spušćijo wudowa Wilma Kosykowa Albion, pśi se wšo Kosykowe literarne zawostajeństwo. Njejo znate, źo jo wona jo wostajiła abo tšuła. Skerje jo na pśecej zagubjone.
***